Človek, ko odraste, preneha sanjati, saj nas družba uči, da je to za otroke in da ko odrastemo, moramo realno gledati na življenje in na to, kakšne možnosti sploh imamo. Skrbimo za svojo družino, hodimo v službo in morda si lahko privoščimo en dopust letno. Kdor želi še kaj več, ga hitro okolica opomni, naj bo zadovoljen s tem, kar ima in kaj bi sploh še rad. Tako nas majhni uspehi prepričujejo, da smo uspešni, a globoko v nas še vedno tiči nek višji cilj, namen, naše dejansko poslanstvo, ki komaj čaka, da se udejanji v našem življenju. Ne moremo ga zatreti, kliče nas vsake toliko časa, ko pomislimo, da bi lahko imeli več od življenja, a si ne upamo. Strah nas je neuspeha, neodobravanja družbe, kritiziranja in obsojanja. Saj to doleti vsakega, ki hoče biti drugačen. A če uspemo premagati ta strah in dovolimo našemu poslanstvu, da zaživi in se izrazi v vsej svoji polnosti, zasvetimo kot najsvetlejša lučka in se znajdemo v povsem novem svetu – svetu, ki smo si ga lahko predstavljali le v sanjah.

V vsakem izmed nas se skriva nek svoj in edinstven čudovit namen, naše poslanstvo – in naša naloga je, da ga udejanjimo. Poglejmo strahu v oči in mu povejmo, da si nas ne more polastiti, ker smo mi kreatorji našega življenja in sprejemamo popolno odgovornost zase! Kaj jo res? Če je ne, jo pa še lahko. Nikoli ni prepozno. Zato smo tu – na tem planetu.

Na poti odkrivanja lastnih potencialov in spoznavanja samega sebe nas vedno zaustavljajo dvomi, vprašanja, ali znam, ali zmorem, zaustavljajo nas pretekli neuspehi. Sprašujemo se, kako naj spustim svojo ustvarjalno energijo, da se izrazi v tem čudovitem svetu – kaj sploh je moje poslanstvo? Potrebno se je poglobiti vase in ugotoviti, kaj resnično hočemo.

Trenutno imamo le to življenje, ki ga zdaj živimo, in časa ni na pretek. Ni toliko pomembno, kaj vse imamo, temveč kdo smo. Naša lastnina bo ob smrti fizičnega telesa pripadla nekomu drugemu. Le to, kar smo, pa vzamemo s seboj v onostranstvo. Ko sledimo svojim sanjam in ciljem, rastemo in škoda je vseh življenj, ki jih preživimo kar tako, tja v en dan.

Ugotoviti moramo, česa smo sposobni in ne smemo dopustiti, da nas kdorkoli ali karkoli odvrne od našega poslanstva. Paziti moramo, s kom o tem govorimo, da svojih sanj in ciljev ne delimo s tistimi, ki bi nam rekli, da ne tega moremo uresničiti in bi nam uničili sanje. Pomembno je, da bomo v trenutku prehoda nazaj domov v dušni svet lahko pogledali nazaj in bili ponosni nase in na svoje dosežke – da ne bomo obžalovali, da nismo izkoristili priložnosti, ki so se nam ponujale, zgolj iz strahu pred neuspehom.

Zatorej sezite po zvezdah, uresničite svoje poslanstvo in bodite edinstveni! Saj to že itak ste. In nič ni narobe s tem. Vsi smo čudovita, enkratna in neponovljiva bitja; vsak na svoj način in tu smo, da se učimo, da skupaj rastemo in se razvijamo. Pokažite se svetu v vsej svoji lepoti in poletite na krilih popolnega zaupanja svojim velikim ciljem naproti!

Avtor: Helena Vlaj